Tri področja, na katerih se projekti digitalizacije najpogosteje zataknejo, so naslednja:

• slabo planiranje in nerazumevanje kompleksnosti projektov;
• ekipe imajo pomanjkljivo znanje za uspešno implementacijo;
• izbrana je napačna tehnologija glede na specifične potrebe in težave, ki jih želi rešiti podjetje.

Za začetek mora vsako podjetje narediti svojo “domačo nalogo” in analizirati, kaj sploh potrebuje, ter že pred zbiranjem ponudb strukturirati, kaj želi. Ne nasedajte zvenečim prodajnim sloganom, ali se zanašajte zgolj na priporočila znancev, temveč poglejte, kaj je skladno z vašo poslovno strategijo, zalednimi procesi, kompetencami zaposlenih in obstoječimi informacijskimi sistemi.

Planiranje: izrišite nakupno pot

Morda se sliši paradoksalno, a če si vzamemo dovolj časa za dobro pripravo, je izvedba projekta nato precej hitrejša in tudi bolj učinkovita. Drobitev projekta na faze omogoča večji fokus, ki je v vsaki fazi drugje.

Priprava na uvedbo nove ecommerce platforme običajno traja 1-2 meseca. V tej fazi analiziramo in sprejmemo ključne odločitve glede izbora tehnologije, zasnove ekipe in arhitekture rešitve. To nam omogoča, da identificiramo nujno potrebne funkcionalnosti in osnovne integracije med sistemi, ki jih lahko hitro spravimo v življenje kot MVP. V naslednjih mesecih se nato lotimo zahtevnejše implementacije dodatnih funkcionalnosti z visoko dodano vrednostjo, napredne analitike, avtomatizacij … v zadnji fazi pa optimiziramo vse zaledne procese, izboljšujemo uporabniško izkušnje ter rešitev lansiramo na dodatnih trgih ali produktnih linijah.

Na planiranje in uspešen start vplivajo tudi vprašanja o poslovnem modelu (B2C, B2B …). V fazi planiranja je še posebej pomembno, da izrišemo celotno nakupno pot: popis vseh stičnih točk z identifikacijo potreb in podatkov, ki jih kupec potrebuje na vsaki točki. To bo namreč podlaga za presojo, kakšno tehnologijo potrebujemo, da kupcu serviramo prave podatke na tej nakupni poti (npr. kaj potrebujemo, da kupcu na spletni strani prikažemo prave podatke, ki ga zanimajo).

Na tej podlagi zapišemo tehnološke zahteve v roadmap po fazah, saj ne moremo lansirati vseh funkcionalnosti hkrati, in to prevedemo v specifikacije. Ob tem je nujna tudi navedba, katere zaledne sisteme imamo (ERP, PIM, kje bomo pridobivali slike in opise izdelkov itd.), saj se mora nova rešitev povezovati z njimi.

Ključni dokument, ki je podlaga za zbiranje ponudb za izbor rešitve, je RFP - “request for proposal”, s katerim povabimo ponudnike e-commerce rešitev na predstavitev. RFP je “tehnološki brif” in bo osnova, da predstavitve potencialnih ponudnikov ne bodo generične, ampak lahko takoj prikažejo, kako lahko njihova tehnologija dela za vas.

Vsaka tehnologija ima svoje omejitve, zato je treba v fazi planiranja tudi prepoznati vrzeli in definirati omejitve. Zadnji del planiranja pa je izris arhitekture rešitve in sestava multidisciplinarne ekipe, ki bo projekt spravila v življenje. Pri zasnovi ekipe ne smemo pozabiti na zaledne procese: pošiljanje, vračila, računovodstvo itd. in osebe odgovorne za te procese povabiti k sodelovanju.

Kaj se zgodi če preskočimo planiranje in pripravo - primer nerazumevanja omejitev ERP cenovne politike

Ob pomanjkljivem tehničnem znanju se lahko zgodi, da se prenove spletne trgovine najprej lotimo z dizajnom. Tako si lahko npr. UX designer zamisli, da je pomemben element uporabniške izkušnje prikaz znižane cene in odstotka znižanja. A v zaledju to pomeni veliko procesov: ob spremembi cene je treba v ERP uvoziti nove cene, jih prek vmesnika prenesti v e-commerce sistem, zagotoviti, da bo v spletni trgovini vedno prikazana aktualna cena ... Morda iz ERP ni mogoče dobiti informacije o prejšnji ceni in samodejnega izračuna odstotka znižanja.

V fazi oblikovanja pogosto pozabljamo, da vsaka predlagana rešitev zahteva, da so podatki nekje shranjeni in jih moramo od nekod pridobiti - pogosto se zatakne pri malenkostih, pri podatkih, ki jih moramo prečrpavati med sistemi. Da se temu izognemo, se ob izrisu nakupne poti (že v fazi planiranja) poskusi razumeti, kaj pomeni prikazati aktualno zalogo, kje hranimo podatke itd. Tako razcijalec dobi čisto sliko in skrajša razvojno pot. Najprej je torej potreben izris poti uporabnike, sledi mu mapiranje podatkov, nato pa pridejo na vrsto žični modeli in oblikovanje uporabniške izkušnje.

Podatki, ki zahtevajo posebno pozornost:

• zaloga
• cene (cenovna politika) - npr. zaznavanje popustov
• kategorizacija - npr. “oblačila, otroška obutev” - npr. od kod bomo dobili informacije, v katero kategorijo sodi določen produkt, kar je lahko ključni element UX
• atributi, ki omogočajo filtracijo podatkov (barva, velikost, tip…)
• slike (a jih imamo, v kakšni obliki, so dovolj kvalitetne, kako jih bomo prečrpali v sistem)
• sorodnost izdelkov (npr. za priporočila: cross-sell, up-sell, “kupite tudi” - da so ta priporočila, kadar so avtomatizirana, dejansko smiselna)

‍